Radovljica je že pred stoletji slovela kot tipično obrtniško – trgovsko naselje. Izdelke, ki so jih izdelovali, so poznali tudi v drugih deželah. Posebno so sloveli suknarski, kolarski in železni izdelki, na prelomu stoletja pa sta med drugim izstopala tudi pletarstvo in pletilstvo. Kamnoseki so obdelovali zeleni peraški kamen, na bregu nad Savo pa so delovale barvarne za platno. Zanimiv je podatek, da je bilo 1831 leta v Radovljici kar 37,5 % gospodinjstev, ki so se ukvarjala izključno z obrtjo. Železarstvo in kovaštvo sta bila doma v vaseh pod Jelovico in v Bohinju. Ljubno je bilo znano po lončarski in čevljarski obrti. V gorjanskem koncu so izdelovali živinske zvonce, na Gorjušah pa pipe. Iz kvalitetnega lesa so kolarji in mizarji zadovoljevali domače potrebe. Poseben primer pa sta gostinstvo in turizem in to ne samo na Bledu in v Bohinju.

Organiziranje obrtniških cehov sega stoletja nazaj. Obstaja medeninasti pečatnik ceha radovljiških krojačev iz leta 1680. Obrtniki so se leta 1905 združili v obrtniško društvo za radovljiški okraj, leta 1926 pa so razvili tudi svoj društveni prapor. 

Po drugi svetovni vojni zaradi posebnih razmer obrtništvo ni napredovalo, poizkusi oživitve organizacije in društvene dejavnosti pa so bili uspešni leta 1968 z ustanovitvijo Združenja samostojnih obrtnikov. V prvih letih je bilo njegovo delo zelo težavno, saj se je povsod srečevalo z nezaupanjem. Sestajali so se v gostilnah, zasebnih hišah, arhiv so prenašali v torbah, vendar so poželi tudi prve uspehe. V družbenopolitičnih organizacijah in občinskih telesih so spoznali, da gre za uresničevanje dogovorjenih družbenih usmeritev. Društvu je tako uspelo odpreti svojo prvo pisarno na Gorenjski cesti 10 v Radovljici (v stavbi poleg IBM) in zaposliti delavce, ki so pomagali obrtnikom z nasveti in  jim  urejati posamezne zadeve. V aprilu 1976 so pisarno preselili na Linhartov trg in zaposlili prvo tajnico gospo Marto Sladič.
Obrtniško združenje je delovalo v nemogočih pogojih, a z voljo, vztrajnostjo in trdim delom so leta 1987 prišli do svojih prostorov na Šercerjevi ulici v Radovljici. Za obrtnike in zbornico so se pričeli nekoliko prijaznejši časi z osamosvojitvijo Slovenije. Bolj kot naklonjenost države nas je takrat gnala vztrajnost in trdno zaupanje v lepšo prihodnost. Spremembe na vseh področjih – od političnih do ekonomskih in tehnoloških – so zahtevale tudi odziv obrtne zbornice, ki je z leti prerasla svoj nekdanji okvir. Število članov je raslo, storitve zbornice so se vedno bolj širile in prilagajale naraščajočim željam in potrebam obrtnikov. Naraščale so potrebe po izobraževalnih storitvah, s tem pa tudi po ustreznih prostorih. Po več letih iskanja rešitev nam je uspel nakup in gradnja novih prostorov v centru Radovljice, na Gorenjski cesti 20, kjer se Območna obrtno-podjetniška zbornica Radovljica nahaja še danes. Na tem mestu obrtniki in podjetniki koristijo storitve, svetovanja, se izobražujejo in družijo.  

Pomembna prelomnica je bila leto 1979, ko so se združenja združila v Zvezo obrtnih združenj Slovenije in prevzela vse zbornične naloge s področja samostojne obrti. Leta 1991 se je združenje preoblikovalo v zbornico. 

Območna obrtno-podjetniška zbornica Radovljica tako združuje obrtnike in podjetnike iz blejske, bohinjske, gorjanske in radovljiške občine. Med člani prevladujejo obrtniki in podjetniki kovinarske stroke, sledijo člani, ki se ukvarjajo s prevozi blaga in oseb, potem pa dokaj enakovredno člani elektro, lesne in gostinske stroke, sledijo člani, ki se ukvarjajo z gradbeništvom, frizerji in kozmetiki, tekstilci, avtoservisna dejavnost in ostali. Obrtniki posameznih dejavnosti se med seboj združujejo v sekcije, tako da aktivno delujejo predvsem gostinska, avtoprevozniška, frizerska, tekstilna in avtoservisna sekcija ter elektro sekcija. Poleg naštetih sekcij je aktivna tudi sekcija upokojencev. Zanje poskrbimo predvsem z družabnimi srečanji in spomladanskim ter jesenskim izletom. 

Leta 2018 je OOZ Radovljica praznovala pomemben jubilej, 50. obletnico obrtniške organizacije, ki se je sicer večkrat preoblikovala, vendar je njen namen ostal isti, to je ščitenje obrtniških interesov. Pomemben mejnik za razvoj zbornice je bilo leto 1994, ko je bil sprejet obrtni zakon, s katerim je zbornica dobila nove naloge in javna pooblastila. Vodenje obrtnega registra je takrat prevzela od Občine Radovljica. 

Tradicija zbornice se nadaljuje tudi v drugih okoliščinah, saj je konec oktobra 2013 s spremembo Obrtnega zakona, zbornica prešla iz obveznega v prostovoljno članstvo, kar zbornici predstavlja nov sistem delovanja in nove izzive. V prihodnosti tako ostajajo tudi aktivnosti, ki jih mora zbornica še organizirati in postoriti tako, da bodo člani čutili potrebo in hkrati zagotovilo, da pri reševanju problemov, s katerimi se dnevno srečujejo, stoji v oporo organizacija, kot je območna obrtno-podjetniška zbornica.